Včeraj se nas je pogumna četverica ljudi odpravila daleč stran od doma proti Primorski v Ajdovščino, natančneje v Lokavce. To je majhen kraj z malo prebivalci. Tam leži tudi kraj našega dela. To je sadovnjak, ki premore kakih 300-400 dreves, starih devet let. Češnje se obrezujejo spomladi in jeseni. Mi pa smo jo zaradi kar visokih temperatur obrezovali pozimi. Najprej smo na kavici, na kmečkem turizmu spoznali gospodarja Bogdana Slokara. Peljal nas je v svoj sadovnjak, ki je dobil priznanje za najlepši sadovnjak v Sloveniji. Najprej nam je razložil ves postopek, kako in kaj obrezovati. In smo začeli. Obrezovali smo celo nedeljo in danes. Kosilo dobimo pri gospodu in morem reči, da je gostoljublje neverjetno. Za kosilo smo v nedeljo dobili bograč, kar je značilna prekmurska jed. Bil je okusen. Danes smo jedli pa v Bogdanovi gostilni v Ajdovščini. Kosilo je bilo okusno. Delali smo s polno paro in zelo nas je ovirala burja, kateri sunki so presegali 100 km na uro. Res utrujajoče. Češnje se v bistvu redčijo in pomlajujejo. Potrebno je pustiti dva brsta nad cvetnimi brstu in odstraniti nekaj vej, da kasneje plodovi dobijo dovolj svetlobe in tudi prostora za razvoj. Po celem sadovnjaku je speljan zalivalni sistem, ki oskrbuje prst z vodo, saj imajo peščeno prst. Ko so češnje obrezane, večje rane zamažemo s posebno smolo, ki pomaga zaceliti rano in prepreči okužbo z lesnimi gobami. In to je to. Škoda le, da nismo tako hitro obrezali dreves, kot sem to napisala. Pa lep pozdrav iz Primorske!
Komentarji
Objavite komentar