Češnja ( Prunus avia) spada med zelo stara gojena sadna drevesa,vzgajali so jih že na Kitajskem. Pri nas imamo vsako leto praznik češenj v Brdih. Češnje imajo dolgo življensko dobo. Za gojenje niso zahtevne, zato so razširjena na vseh območjih. odgovarja jim lahko do srednjetežka, globoka, lahko tudi apnenčasta tla. Več vlage potrebujejo v času rast plodov, drugače pa dobro prenašajo sušo.
Večinoma so samoneoplodne, zato je priporočljivo, da jih imamo v sortno mešanih nasadih, kjer se ujemoajo s časom cvetenja. Drevesa, cepljena na široko podlago rodijo prej. Cvetovi se razvijejo na rodnih šibah, brstikah, majskih kiticah in rozetah. Rodne šibe in brstike imajo okrog osen rodnih brstov pri osnovi, drugi brsti so lesni in listni.
Češnje vzgajamo kot izboljšano piramido, vretenast grm ali poševno palmeto. Češnje obrezujemo v vegetaciji od začetka brstenja pa do avgusta, višja drevesa je najbolje obrezati v času obiranja, da imamo kaj od njih. Zimska rez ni priporočljiva, saj se rane slabo zaraščajo in se smolijo, s čimer povečamo možnost za vdor gliv in bakterij. Drevesa, ki smo jih drastično porezali, ne zaprejo ran in vdor bolezni je skorajda neizogiben. Takšna drevesa začnejo počasi propadati, razen, če jih zamažemo s cepilno smolo, da preprečimo vdor bolezni. Mlade češnje režemo spomladi, pred brstenjem, starejše pa v glavnem ob ali po končanem obiranju.
Osnovno gnojenje je jeseni ali zgodaj spomladi, po potrebi dognojujemo. Nevarna bolezen je cvetna monilija. Pri nekaterih sortah se pojavlja tudi pokanje plodov ob deževnem vremenu. Poleg monilije sta najbolj nevarni bolezni češnjeva listna pegavost in listna luknjičevost češenj. Pogosto jo napadejo uši, največja nevšečnost pa je češnjeva muha, predvsem pri poznih sortah. Muha se pojavlja od maja do junija, uspešno jo lahko lovimo na rumene plošče.
