Rdeča pesa

 Rdeča pesa je zelo uporabna zelenjadnica, ki je tudi odporna na nizke temperature. Jemo jo vloženo, pijemo pesin sok, z njeno lepo rdečo barvo barvamo velikonočna jajca. 
Rdeča pesa (Beta vulgaris L.) je kritosemenka iz družine metlikovk (Chenopodiaceae ).


Na prosto jo sejemo od začetka aprila, vse do julija. Semena rdeče pese so v resnici skupki semen v posušenem plodu, kar pomeni, da se lahko iz enega samega “semena” razvije več rastlin. Med rastlinicami pustite približno 3-4 cm prostora, kasneje pa jih razredčite tako, da bo med njimi vsaj 5 cm prostora.

Prst naj bo vedno vlažna, lahko jo zastiramo s pokošeno travo, slamo, da prst ostane vlažna.
Rdečo peso lahko poberemo, ko doseže željeno velikost. V približno 60 dneh bodo dosegle približno 4 cm premera in so že primerne za kuhanje ali vlaganje celih korenov. Če ji zagotovimo dovolj prostora in vlage pa lahko pesa zraste do 8 cm premera. Pri večjih pesah korenina pogosto postane vlaknata ni več primerna za uporabo.
Rdečo peso lahko skladiščimo v hladilniku, kjer bo v plastični vrečki ostala sveža tudi več tednov. Najtrajnejšo shranjevanje pa je vlaganje rdeče pese.

 

 


Zdrava rdeča pesa

Za razstrupljanje telesa in čiščenje jeter se pogosto podvržemo zelo težkim postopkom. Prav tako se v skrbi za zdravje neredko zatekamo k pripravkom iz rastlin, ki izvirajo daljnih krajev, pozabljamo pa na visoko zdravilno vrednost nekaterih rastlin iz našega podnebnega pasu kot na primer rdeča pesa. Redno ali vsaj občasno uživanje surove rdeče pese sproti čisti telo in pomaga pri nevtraliziranju globoko uskladiščenih strupov v jetrih in ledvicah.
 (VIR Bodi eko)

Zgodovina rdeče pese

Divja pesa je predhodnica naših vrst pese. Izvira iz jugozahodne Evrope ter obal sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa ter krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev ter vse do skrajnega severa.

Mogoče vas zanima tudi
- Vlaganje rdeče pese